Zakaj HIPP?
Začetek velike ideje
V drugi polovici devetnajstega stoletja je dedek Joseph Hipp (1867-1926), ki je prihajal iz Günzburga ob Donavi, delal kot slaščičar in v slaščičarni v Pfaffenhofnu, ki jo je kasneje prevzel.
Joseph Hipp se je leta 1897 poročil z Mario Ostermayr iz Pfaffenhofna. Skupaj sta tako postavila temelje za družino z veliko otroci. Po rojstvu hčerke, leta 1898, sta leta 1899 sledila dvojčka, katerih hranjenje je bilo težavno. Maria je imela težave z dojenjem, zato je Joseph dedek zadolžen, da poskrbi za hrano. Kot slaščičarju, ki je imel polno idej, mu to ni bilo težko. Spekel je prepečenec in iz njega naredil moko. Dodal jo je mleku, da je bilo tako bolj hranljivo. Dvojčka sta preživela in lepo odraščala, tako kot ostalih pet otrok, ki so sledili.
1901 – Prvi proizvod
O uspehu moke iz prepečenca, ki so jo prodajali v majhni slaščičarski v trgovini, se je hitro razvedelo. Na začetku prejšnjega stoletja je tako Joseph Hipp oskrboval nekaj svojih slaščičarskih kolegov z njo.
Kasneje je slaščičarna postala premajhna delavnica za HiPP-ovo otroško moko iz prepečenca, ki se je desetletja prodajala v dobro poznani rumeno-črni embalaži.
Eden Josephovih sinov, Georg Hipp (1905-1967) je z velikim zanimanjem spremljal in spoštoval očetovo delo. Imel je šestnajst let, ko je moko iz prepečenca v Münchnu prodajal od vrat do vrat. Kmalu je prodajalna staršev postala premajhna, zato je Georg Hipp dobro premislil o razširitvi in leta 1932 ustanovil svoje podjetje v Pfaffenhofnu.
Otroška hrana v kozarčkih
Otroška moka iz prepečenca je bila na nemškem trgu na voljo do 70-ih let prejšnjega stoletja.
Sredi dvajsetega stoletja se je Georg Hipp odločil, da bo po vzoru Američanov začel proizvajati industrijsko proizvedeno dopolnilno hrano. Leta 1957/ 58 so na trg prišli štirje proizvodi dopolnilne hrane: dve zelenjavni vrsti in dve vrsti menijev.
Kmalu (1959/60) so iz pločevink prešli na bolj praktičen in higieničen kozarček.
Vrsta HiPP-ovih proizvodov se je povečala, od sadnih sokov in hrane za malčke, na mesne pripravke, otroške sladice, otroške menije in polnozrnate sadne kašice.
Začetnik v ekološki pridelavi
Sočasno s prvo industrijsko proizvedeno otroško hrano je Georg Hipp leta 1956 pričel s prvo naravno obdelavo sadja in zelenjave brez kemikalij.
Zavezan k ideji Švicarja, doktorja Hansa Müllerja, izumitelja organske pridelave, je bil njegov cilj: proizvodnja zdrave in okusne otroške hrane z ekološko pridelavo.
Družinska kmetija, Ehrensberger Hof v bližini Pfaffenhofna, je bila preurejena v kmetijo z ekološko pridelavo. Sin Claus je leta 1967 prevzel posel skupaj s svojima bratoma Georgom in Paulusom, in korak za korakom dopolnil ekološko idejo.
Claus Hipp začetnik ekološke pridelave je šel osebno od kmeta do kmeta in jih poučeval o ekološkem kmetovanju. Postopoma je pridobil kmete s svojo idejo in tako s pogodbo zgradil omrežje kmetov, ki pridelujejo ekološko.
HiPP Ekološka kakovost že več kot 50 let
Hipp je kot »začetnik ekološke kakovosti« ustanovil najvišje standarde za zdravo otroško hrano že v zgodnjem obdobju in jih trajnostno ustalil na trgu. Posebej za organizacijo Greenpeace je na področju otroškega mleka priporočena le ena formula mleka: HiPP začetno mleko ekološke pridelave. Pri natečaju »Nakupovalni svetovalec za uporabo hrane brez genske tehnologije« je bilo le HiPP otroško mleko ekološke pridelave deležno naziva »priporočljivo«. Öko Test je HiPP mlečno hrano ekološke pridelave ocenil z »zelo dobro«.
Že več kot 50 let se HiPP posveča plemenitemu približanju naravi in njenim sadovom. V HiPP-ovih kozarčkih se nahajajo le sestavine, ki prihajajo iz ekoloških kmetij in so pod najstrožjim nadzorom v vseh fazah. Vsa načela, ki jih upoštevajo pri pripravi hrane v kozarčkih so upoštevana tudi pri pripravi HiPP mlečne hrane.
HiPP-ovo jamstvo ekološke kakovosti temelji na strožjih zahtevah, kot so tiste za pridobitev uradnega pečata za ekološko kakovost
Pečat ekološke kakovosti Urada za zaščito potrošnikov se nanaša na zakonsko predpisana pravila ekološke pridelave. Ta morajo biti izpolnjena, da lahko uporabljajo pečat ekološke kakovosti. Za nas je zavezanost tem pravilom seveda zelo pomembna, vendar HiPP ekološka kakovost prekaša splošna priporočila zakonsko predpisanih pravil za ekološke proizvode.
Kakšne so prednosti HiPP-ove ekološke kakovosti?
HiPP uporablja le surovine, obdelane v skladu z EU Uredbo o ekološki pridelavi. Poleg tega so proizvodi še strožje nadzorovani , saj vemo, da le pečat ekološke kakovosti sam ne more zagotavljati, da proizvodi ne vsebujejo škodljivih snovi. Takoj po dostavi se izvedejo prva preverjanja vsebnosti škodljivih snovi- v primeru pritožb blago ni sprejeto. Da bi dosegli naš cilj, predelujemo le proizvode, ki ne vsebujejo škodljivih snovi. Surovine testiramo na več kot 850 ostankov škodljivih snovi.
Naš lastni HiPP-laboratorij v Pfaffenhofnu že vrsto let štejejo k vodilnim evropskim laboratorijem za analizo pesticidov. V HiPP kozarčkih se nahaja le to, kar prestane naše pogoste nadzorne sisteme. Le tako si kozarček zasluži HiPP-ov pečat ekološke pridelave.
Kaj jamči pečat glede na EU Uredbo o ekološki pridelavi?
EU Uredba o ekološki pridelavi in o označevanju ekoloških živil vsebuje jasne zahteve, kako morajo biti ekološka živila pridelana in proizvedena.
Pečat ekološke pridelave bi moral jamčiti, da so označeni proizvodi proizvedeni v kmetijstvu ki:
• usmerja zatiranje škodljivcev na uporabo preventivnih ukrepov;
• uporablja le neobdelana semena;
• se odpoveduje mineralnim gnojilom z dušikom;
• vključuje varčno gospodarjenje, ki je primerno vrsti.
Kaj ne nudi pečat EU Uredbe o ekološki pridelavi?
Pogosto narobe razumemo, da ekološka znamka jamči za proizvode, da ti ne vsebujejo škodljivih snovi. Toda temu ni tako. Pečat ekološke pridelave ne zagotavlja informacij, da proizvod, ki je bil proizveden po predpisih EU, ne vsebuje škodljivih snovi. Uredba EU nadzoruje te dejavnike le med proizvodnim procesom, ki so podrejeni neposrednim učinkom na proizvodni kmetiji. Onesnaževalci živil so tako nenadzorovani in neopaženo vplivajo na živila pridelovalca. To lahko izvira iz onesnažene podtalnice, visoke koncentracije škodljivih snovi v zraku (blizu letališča, zračnih koridorjev, industrijskih zgradb in cest, kjer je pogosto gneča) ali onesnažene živalske hrane.


