»Jupi! Če bi me opazovala, bi bila gotovo ponosna name.

Narediti znam že veliko akrobacij. Lahko brcam z nogami (seveda tega še ne moreš čutiti), se pačiti in že znam našobiti ustnice. Konec koncev mora biti moj sesalni refleks perfektno razvit, ko pridem ven.

In kako je s tvojo telovadbo? Če še vedno telovadiš, je super, le ne pretiravaj. Ne pozabi, dva sva. Če se preveč zadihaš ali če ti močno bije srce, se jaz počutim enako. Če nisi prepričana kakšna telovadba in koliko telovadbe je dobro izvajati, je bolje da vprašaš ginekologa. Vendar navkljub vsemu velja, da bolje kot pripraviš svoje telo, lažje me boš nosila.«

»Lahko vidiš, da postajam vse bolj občutljiv.

 Prejle, recimo, ko si stala pred lučko, da bi mojemu očku pokazala kako okrogla postajaš, sem mislil, da sem na zaslišanju. Svetloba na polno in direktno v moje oči! Hitro sem se obrnil stran. Vi odrasli ste včasih tako čudni…

Po drugi strani, pa so nekatere stvari, ki jih delaš zadnje čase naravnost čudovite! Nežno božanje in masiranje… Vem, da tega ne delaš zame, temveč da bi preprečila nastanek strij, ampak mi ni mar. Kar je pomembno, je da me nežno božaš.«

»hiks!

Ti povem, da me tole kolcanje kar malo premetava po trebuščku. Ni pa prehuda in prav gotovo se bo ponovilo.

Poleg tega tu neskončno uživam v tem trenutku. Še posebno, ker se moj sluh vsak dan izboljšuje. Včasih lahko celo ločim tvoj glas od ostalih, kadar vsi govorite na enkrat. Oh, to je lepo! Tu vedno zveniš najbolje!«

»Oh mamica, prosim!

Pohvalno je, da želiš svojemu šefu pokazati, da lahko še vedno popolnoma računa nate. Ampak, kaj pa jaz? In potem še ta nepotreben prepir s tvojimi kolegi… zame je to prav tako naporno, kot zate. V prihodnosti naju ne izpostavljaj več stresu, kot si naju zdaj, ker zdaj že prevzemam vse tvoje občutke. Kaj nisi opazila, kako jezno sem brcal v tvoj trebušček, da bi se spet pomirila?

Tudi moje delo je ta mesec kar zahtevno, saj moram ogromno zrasti in to lahko storim le, če imam dovolj počitka. Če te ponovno kaj tako razburi, le pusti, da gre mimo in pomisli na to kar je trenutno najbolj pomembno: in sicer samo name in nase. Potem se bova oba kmalu pomirila in počutila veliko bolje.«

»Kakšen napor vršiš moji spalnici – trebuščku!

Seveda imam rad veselo vzdušje – ampak nekaj ti povem že zdaj: Ko pridem ven, hočem biti s tabo pred vsemi! Kakor blizu je mogoče. Najbolje, da poiščeš nekaj premikajočega zame, na primer zibko, ki bo postavljena zelo blizu tvoje postelje.

Verjetno si že opazila kako reagiram na vse kar se dogaja zunaj. Prosim nadaljuj z izbiro dobre glasbe in veliko me božaj. Konec koncev naju ločuje le trebušna stena in to ne več za dolgo!«

»Mamica, tu postaja precej tesno.

Moj prej precej udoben domek je zdaj kot kakšna natlačena omara za obleke. Ne uspem se niti raztegniti več pošteno. Ne razumem, kaj je tukaj tako smešnega: »Poglej tukaj, koleno…« in »Kako lepo, tole je verjetno nogica!« To te slišim govoriti. Ne, da se ne znam pošaliti, ampak res nimam več prostora, da bi prasnil v smeh ali kaj takega.

Kakorkoli se boš odločila: Če sem iskren, mi je vseeno, če se odločiš roditi v vodi, na gugalnici za rojevanje ali doma. Pomembno je le, da se počutiš odlično in da bom lepo zdrsel ven po porodnem kanalu. Potem me lahko takoj vzameš v svoje roke.«  

»Ali je res, da me želiš nositi v nosilki, takoj ko se rodim? Oh, mamica, to je čudovito!

Potem bom videl veliko sveta in bom lahko tako blizu tebe, kot sem zdaj. Ne pusti se prepričati drugače. Bolje je tako, da mi ne bo treba pogosto jokati, da bi me opazila. Poleg tega je veliko bolje za moje kolke, če sem posajen v nosilko. Da mamica, tako bova naredila: sprva bova skupaj, kolikor se bo le dalo.

Kot lahko vidiš, sem že skoraj bolj zunaj kot notri. Celo zdravnik tako pravi. Zelo se že veselim, da vaju spoznam." 

»Iz nekega razloga v zadnjem času čutim potrebo po tem, da bi se obrnil.

A kar tako. In zdaj sem na svoji glavi in skoraj ne morem več nazaj. Zdravnika sem slišal, ko je rekel: »Dobro bo, če bo tako ostalo v prihodnje.« Je to za vas zunaj normalno? Tudi vi nihate z nogami v zrak cel dan? To bo zabavno, ko bom šel z vama na sprehod!

Razen tega sem povsem pripravljen na potovanje in že odštevam dneve. Seveda, je še veliko dela pred nama, ampak brez skrbi. Ne bo trajalo veliko dlje kot en dan. Vsaj tako je rekel očka, kajne? Najbolje, da pomisliš na to, da sva z vsakim popadkom bližje velikemu trenutku, ko me boš lahko prvič držala v rokah. Boš videla, vse bo tako enostavno, kot is si zamislila. Zdravnik in babice bodo tudi tam za naju…Imej pogum! Čudovita pustolovščina naju čaka!«