Brezpogojna ljubezen
Vem, da je ta stran namenjena svetovanju, zapis mogoče ne deluje kot nasvet, vendar pa vseeno pri komu sproži kakšno spremembo. Že dlje časa premišljujem in se sprašujem ali obstaja brezpogojna ljubezen. V mislih imam otroke. Ne govorim o ljubezni do partnerja, prijateljice ali koga drugega, saj menim, da v nobenem od omenjenih primerov ne moremo ljubiti brez pogojev. V mislih imam ljubezen do svojih otrok. Nekateri rastejo v naših trebuščkih, spet drugi zrastejo v srčku, kot zasledim zapise za posvojene otroke. Na koncu so za vsakega starša oni tisti – samo naši. Priznam, da imam neizmerno rada svoje otroke in jim to z veseljem povem. Jih objamem, dam poljubček in se počutim super, ker so tega veseli. Tudi starejši sin, ki je že dopolnil 12 let, je vesel mojega objema in se pride pogosto stisnit tudi sam. Ni mu nerodno, če mu dam poljubček preden odide v šolo, na kakšno tekmo ali izlet,… Pri hčeri ne mine dan, da se ne objameva, si dava poljubček. Vedno se posloviva s toplim objemom in poljubčkom. Obe se počutiva bolje in prav je tako. Najmlajši pa je še vedno ena velika »maza« čeprav sam pravi, da je že velik fant…najbolj prijetno mu je, če mi zleze pod roko ali se stisne ob mojo ramo, ko se zbudi, samo da se me dotakne. Že nežen dotik po glavi ali roki mu da vedeti, da sem ob njem.
Pogosto imam stik z novopečenimi mamicami. Vsaka ima svoj pogled na svet, na svojega otroka, na nenapisana pravila, nasvete,… Vedno pogosteje opažam oziroma imam občutek, da imajo otroci premalo ljubezni. Tiste prave, iskrene, tople, ki jo predaš z objemom, poslušanjem, crklanjem na kavču ob nedeljskih popoldnevih ali celo vsako popoldne. Preveč hitimo, bežimo, vedno se nekam mudi, na koncu pa pri nekaj mesecev staremu dojenčku opaziš neutolažljiv jok in komentar mamice, da je bil preveč v naročju in se bo razvadil. Po kar nekaj letnih izkušnjah v zasebnem in tudi poslovnem okolju lahko rečem na glas, da se otrok v prvem letu življenja ne bo razvadil od preveč ljubezni. Vse kar rabi je hrana, čista plenička in ljubezen, objem in toplino. Rabi vas, vaš čas namenjen njemu, ne vas s telefonom v roki medtem, ko brskate po spletu kaj novega mu boste kupili za obleči. Verjemite, njemu je popolnoma vseeno kaj ima na sebi, le da ga ne zebe ali mu ni preveč vroče. Zakaj so tako pomembni zunanji znaki, oblačila, vozički,… na koncu pa mu ne damo tistega kar najbolj potrebuje.
Ni mi žal, da sem imela mlada prvega otroka. Nisem se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi. Vsakič, ko se je oglasil sem mu ponudila dojko, če je bil sit sem preverila pleničko in če je bila čista, sem ga poskusila uspavati. Priznam, da je bila še okolica presenečena kako zadovoljen je bil naš prvorojenec. Verjamem, da je pri vsakem kasneje vse skupaj precej težje ampak osnove so enake. Stvari počakajo, posoda bo pomita, omara pospravljena, prah pobrisan, čas pa gre mimo in ga ne dobimo nazaj. Vzemite si čas za svoje sončke. Imejte jih radi, objemajte se, smejte se skupaj, crklajte se ko vam le dopušča čas,…. Mogoče se bo čez čas izkazalo, da bi lahko preprečili tudi kakšno težavo pri mladostnikih le z objemom in občutkom, da jih imamo radi, ne glede na karkoli... brezpogojno.
Anja Špari Leben
