Tokrat se je moja mlečna zgodba začela popolnoma drugače kot prva, saj sem že v porodnišnici opazila, da sta dvojčici popolnoma drugačni kot Gloria, saj sta obe kljub temu, da smo bile ločene štiri dni takoj izrazili željo po dojenju. Na srečo, čeprav sta bili nedonošenki sta se z velikim veseljem dojili le malce bolj utrujeni sta bili in zato sem jima morala mleko dodajati še po steklenički, da sta lepo pridobivali težo.

Vse skupaj z dojenjem je šlo zelo počasi, vendar je dojenje na srečo po enem mesecu steklo skoraj brez težav. Tudi tokrat sem imela carski rez in zato smo bile ločene prvih pet dni in med tem časom sem si hodila mleko črpati v laktarij v porodnišnici.

Že pred prvim porodom sem imela ogromno željo, da bi lahko dojila, vendar je šlo takrat vse narobe že pred in po porodu in zato dojenje kljub mojemu velikemu trudu ni uspelo - več o tem si lahko preberete tukaj. Tokrat sem si zato obljubila, da bom naredila čisto vse in še več, da bo dojenje uspešno.

Že takoj po porodu sem prosila osebje, če si grem lahko načrpati mleko oziroma če bi lahko čim prej dojila svoji hčerki. Žal so mi zdravniki in sestre takoj povedali, da moram po carskem rezu najprej malce okrevati, preden si grem črpati mleko in da dojenje na oddelku otroške intenzivne enote še ne bo mogoče takoj, ker sta še precej zaspani in utrujeni.

Tako sem prvi in drugi dan upoštevala njihov nasvet in zato sem res malce bolj počivala po porodu in čez dan sem lahko le v času obiskov odšla do dvojčic na intenzivni oddelek. Drugi oziroma tretji dan po porodu sem končno lahko odšla v laktarij, kjer so me naučili pravilnega črpanja in tja sem hodila črpat mleko na vsake tri do štiri ure.

Prvi dan črpanja sem v celem dnevu načrpala komaj 8 kapljic mleka, vendar nisem obupala in rekla sem si, da bolje, da dobita vsaj nekaj kapljic mojega mleka kot nič. Drugi dan črpanja je bilo mleka malenkost več in zato sem si ga črpala še z veliko večjim veseljem sploh, ko sem lahko prvič  obe hranila z mojim mlekom v enoti intenzivne nege, in ko sem lahko na lastne oči videla, s kakšnim veseljem ga pijeta.

Vsak dan je bilo mleka malenkost več in vsi so hvalili, kako čudovite rumene barve je prvo mleko - kolostrum in dogovorili smo se, da vsak obrok dobi ena od njiju moje mleko, saj ga za obe še vedno ni bilo dovolj. Peti dan po porodu sta končno prišli k meni v sobo in zato sem si takrat lahko začela črpati mleko na oddelku.

Priznam, da je bilo prve dni hranjenje izjemno naporno, saj sta bili zelo zaspani in zato sem obe hranila na vsake tri ure, da sta lepo pridobivali težo. Tokrat so mi bile na srečo v pomoč tudi medicinske sestre na oddelku, ki so mi ponoči pomagale in eno izmed njiju nahranile.

Čez dan sem se potrudila, da sem obe vedno sama previla in nahranila, ponoči sta se žal večkrat zbudili obe naenkrat in zato sem takrat prosila za pomoč pri hranjenju.

Medicinska sestra na oddelku intenzivne enote mi je dala nasvet naj se res potrudim in obe hranim čez dan na tri ure, saj nedonošenčki zaradi utrujenosti bolj počasi in malo jedo. Za ponoči mi je svetovala, da lahko en obrok izpustim in se vsaj takrat malenkost spočijem in naspim tako, da sem dosledno upoštevala njena odlična navodila.

Sploh ne znam opisati trenutka sreče, ko sem prvič obe dojila - preprosto sem bila najbolj ponosna mamica na svetu in neizmerno sem bila srečna in navdušena, ko sem videla, kako zelo uživata med dojenjem. Težava je bila le, ker sta med dojenjem zaspali in zato sem obe hranila še po steklenički in ju zbujala s tisoč in eno metodo.

Vse skupaj je bilo zelo naporno, saj sem vedno najprej eno dojila, nato ji dodala še stekleničko adaptiranega mleka za nedonošenčke ali svojega mleka in kasneje sem postopek ponovila še z drugo in ob koncu hranjenja sem si mleko še črpala in vse to sem počela na vsake tri ure. Dejansko je vsako hranjenje trajalo tako dolgo, da je bilo takoj na vrsti že novo. Prve tedne sva odšla spat takoj, ko sva uspavala Glorio, da bi se vsaj malce naspala, čeprav je bilo to včasih že ob osmi uri zvečer ali prej. 

Kdor nima nedonošenčka si žal težko predstavlja tako težko in naporno je hranjenje prve mesece sploh, ker sta obe med obrokom večkrat zaspali in smo ju morali zbujati in tako se je obrok - 50 ml mleka zavlekel v dvourno hranjenje. Nato sem si vedno hitela še črpati mleko, da bi bilo pripravljeno za naslednji obrok.

Čeprav je bilo hranjenje neizmerno naporno, sem imela v glavi le en cilj, da lepo pridobivata težo in da gremo čim prej domov, ker sem vedela, da bom doma imela pomoč še od Rajka. Še bolj pomembno mi je bilo, da nobena od njiju ni dobila zlatenice, na kar sem bila zelo ponosna, saj se je moj trud obrestoval.

Dejansko prve dni v porodnišnici nisem spala niti pol ure v kosu, saj sem imela med njunimi obroki čas le, da sem odšla na stranišče ali da sem se na hitro oprhala. Vedno sem hitela tudi pojesti vsak svoj obrok, saj sta bili takoj spet na vrsti za hranjenje in zato sem pogosto jedla prigrizke kar med črpanjem mleka. Med prigrizki sem najrajši jedla sadje, sezamove ploščice in HiPP sadne žepke.

Vseh deset dni v porodnišnici sem komaj čakala, da bomo lahko odšle domov, saj sem vedela, da bom doma imela tudi pomoč od Rajka in dovolj hrane ter da si bom lahko končno malce spočila. Doma sem se tako tudi lahko malce bolj posvetila dojenju. Kako sem prešla iz črpanja na dojenje si lahko prebereš v naslednji objavi.

Kako si ti preživljala dni v porodnišnici? Je dojenje steklo takoj? Si si morda črpala mleko?

Preberi še druge članke HiPP ambasadorke Klavdije Vidic.