V porodnišnici sem na srečo po drugem porodu dobila kar nekaj odličnih nasvetov. Po nasvetu medicinskega osebja sem si s svojim mlekom – domačim lanolinom že večkrat pozdravila ranjene bradavice. Večkrat sem z njim pozdravila tudi vnete oči pri Sofiji ter Luciji. Rajko se rad pošali, da bi ga lahko shranila za kasneje, ko ne bom več dojila, da bi z njim lahko pozdravila vnete oči pri vseh treh dekletih – kar sploh ni slaba ideja.

Dober nasvet, ki sem ga dobila v porodnišnici, je bil tudi, da naj uporabljam razpršilo Syntocinon le v primeru mastitisa, saj drugače lahko deluje nasprotno in lahko zmanjša količino mleka. Tako, da ga od poroda dalje še nisem uporabila. Za večjo količino mleka si še zdaj pripravljam HiPP čaj za dojenje in jem sezamove ploščice ter veliko pijem.

Pri vseh treh puncah sem vedela, da pri črpanju na začetku nimam dovolj mleka, saj so bile skoraj po vsakem obroku še vedno lačne. Še posebno, ko sem takoj po porodu dojila obe dvojčici hkrati, za obe ni bilo dovolj mleka in sta bili po podoju še lačni. Zdaj dojim le še Lucijo. Dojim jo vedno, kadar želi in mislim, da se zdaj pri meni dovolj naje.

Nekatere mamice vseeno še vedno trdijo, da ima vsaka mama dovolj mleka, kar seveda ni res, saj imajo nekatere mamice ogromno mleka, druge mamice le za vzorec ali jih ga kmalu zmanjka. Med seboj smo si vsi ljudje seveda zelo različni in zato je logično, da je tudi pri količini mleka tako. Najhuje je, ker so pogosto ravno druge mamice, prijateljice in družina tisti, ki najbolj obsojajo mamice, ki ne dojijo. Mnenje mnogih mamic je, da si slaba mama, če dodajaš adaptirano mleko, čeprav dobro veš, da ga nimaš dovolj. Takšne mame nikoli niso imele podobnih težav, kot sem jih imela jaz in jih zato tudi ne razumejo. Nekatere mamice imajo preveč mleka, druge premalo, nekatere ga sploh nimajo ali ga takoj izgubijo, ampak vseeno so vse najboljše mame, ki bi za svoje otroke naredile vse.

V prvih mesecih sta z mojim pozitivnim razmišljanjem, z dojenjem in dodatkom Sofija in Lucija lepo pridobivali težo ter sta bili vedno siti in zadovoljni, kar je pri nedonošenčkih še posebej pomembno. Zato je bilo zame mnenje drugih povsem nepomembno. Predvsem sem bila vedno pomirjena sama s seboj, saj sem jima vseeno ponudila vsako kapljico svojega mleka in čeprav sem naredila vse kar je v moji moči, da bi imela več mleka, sem se zavedala, da žal nimam dovolj mleka za obe. Z Lucijo nama je polno dojenje poleg goste hrane steklo po osmih mesecih, ko se je Sofija nehala dojiti in na to sem zelo ponosna, čeprav sem bila sprva zelo žalostna, ker se je Sofija odločila, da se ne želi več dojiti. Vseeno pa sem ju v tandemu dojila sedem mesecev in to je zame velik dosežek.

Pri Sofiji še vedno občasno dodajam mleko HiPP Combiotic Junior 3, čeprav bo septembra stara že dve leti, saj je po kravjem mleku, kadar je bila bolna večkrat bruhala. Poleg tega ima ob prehladu z njim še več sluzi. Zato sem ji šele pri letu in pol postopno začela čez dan dodajati kravje mleko, za spanje pa ima še vedno HiPP Combiotic Junior 3 mleko. Nobeni od deklet nisem nikoli dodajala probiotikov, saj jih je dovolj v HiPP mleku in zato do zdaj nobena ni nikoli imela težav s prebavo. Obenem jim nisem dodajala niti D vitamina ali železa, saj ga je v HiPP mleku dovolj.

O dojenju dobim veliko vprašanj, kot na primer: ˝zakaj dojim obe? ˝ ˝Če menim, da sploh še imam mleko po enem letu dojenja? ˝ ˝Ali menim, da se sploh naje po dopolnjenem letu z mojim mlekom? ˝ S takšnimi vprašanji se ne obremenjujem, saj lahko vsak dan znova vidim kako zelo Lucija uživa v dojenju in da zaradi tega tudi boljše spi. Zato polagam na srce tudi drugim mamicam naj se ne obremenjujejo z vprašanji iz okolice glede dojenja ali ostalih stvari povezanih z starševstvom sploh in naj le zaupajo vase in v svojo vzgojo.